Kar naenkrat, kot bi skozi mene govoril nekdo drug, nekakšna mirna misel, stvarstvo, sem razumel. Vse tiste knjige, ki so mi razpirale možgane, da je sonce žgalo skozi moje nemirne sinapse, še tedne po tistem, ko sem jih odložil. Pesmi, ki so v divjem ritmu previdno odbranih besednih zvez kazale luč na koncu predora, in katerih odmeve sem v temni samoti večkrat slišal tudi leta kasneje. Filmi, ki so me obdržali na sedežu, ko se je izpraznila že vsa kinodvorana, da sem ostal sam s po tleh raztrošenimi kokicami in praznino, ki jo je pravkar ugledana mojstrovina pustila sredi mojega čela.
        Razumel sem jih. Nikakor ne celotnega sporočila. Pa vendar, razumel sem komu so govorili vsi ti nemirni pisatelji, pesniki, slikarji, režiserji, igralci, glasbeniki, vsi ti tako imenovani umetniki, ki so se odločili delati subjektivne fotokopije sveta, kot ga vidijo.
        Kakor da vsi razumejo, pa čeprav mnogi morda zgolj podzavestno, nagonsko. Enost sveta. Večni ton, morda G dur ali D mol, ki vibrira skozi vse živo in neživo, in nas hkrati povezuje in sili narazen, v individualne odseve, eksplozije originalnosti.
        Nekateri mu rečejo Bog, drugi Alah, za tretje je to Mati narava. Jaz ji rečem Tišina. Slišim jo v sebi. Glasno tišino vesolja. Razumevanje, da so stvari takšne, kot so.
        Zaprl sem oči in po dolgem času, se niti ne spomnim več po koliko letih, tisočletjih, znova začutil mir. »Vsi trpimo. Vsi živimo,« sem jo slišal. Nisem si mogel pomagati, da se iz srca ne nasmejim. A je res lahko tako enostavno?